"Škoda, da nisem mogel na OI, lahko bi dobil medaljo"

Mitja Kosovelj po naslovu svetovnega prvaka leta 2011 v Podbrdu. FOTO: Aleš Fevžer.

Z Mitjo Kosoveljem, najboljšim slovenskim gorskim tekačem v zgodovini, smo se pogovarjali o njegovi izjemni karieri, življenju po športu, izzivih vrhunskega gorskega teka, zamujenih olimpijskih sanjah in razvoju discipline, ki jo je zaznamoval.

“Živim na Krasu, imam tri fante, stare osem, pet in tri leta, zaposlen sem kot komercialni tehnik, doma imam kmetijo, ukvarjamo se z vinogradništvom in govedorejo. Ob vsem tem zmanjka časa za kaj drugega. Počnem vse drugo razen športa,” nas najprej v smehu pozdravi Mitja Kosovelj, dvakratni svetovni prvak v gorskem maratonu in nekdanji mladinski svetovni prvak v gorskih tekih.

Danes 41-letni Primorec, ki je s športom začel kot nogometaš v mladinskih kategorijah padlega slovenskega nogometnega velikana Gorice, je deset let po koncu kariere daleč od športa, ki ga je zaznamoval. Toda to ne pomeni, da ga ne spremlja.

“Glede gorskega teka sem kar na tekočem, poznam vse naše najboljše in stiskam pesti zanje. Seveda pridem tudi v Kamnik in na Veliko planino,” nam je povedal nekoč odlični tekač, ki smo ga poklicali ob robu junijskega evropskega prvenstva v gorskih in trail tekih v Kamniku in na Veliki planini.

Izkazal pa se je kot odličen sogovornik in nas popeljal ne samo skozi svojo bogato kariero, ampak tudi skozi skrivnosti in značilnosti gorskega teka.

Kako in kdaj vas je zaneslo v gorski tek?

Najprej sem igral nogomet. Kar nekaj let sem treniral in igral v Gorici, potem pa me je oče zvlekel v gorske teke. Tudi on je bil nogometaš, po hujši poškodbi pa se je šele po 30. letu odločil za tek. Začel sem hoditi na krose v Italiji in hitro vzljubil tek.

To je bilo nekje v sedmem, osmem razredu osnovne šole in tako se je počasi začelo. Dobiš medaljo, pokal, to ti pomeni ogromno in tek me je hitro posrkal vase. Nekje ob koncu osnovne šole sem se prvič preizkusil v gorskem teku, šlo mi je kar dobro in potem sem se osredotočil nanj.

Kako se spominjate prve tekme?

Moja prva tekma je bila tek pod Krn. Bilo je lepo. Prvič je čudno, niti nimaš občutka, malo tečeš, malo hodiš. Sicer pa sam v primerjavi s preostalimi tekači niti nisem veliko treniral gorskega teka. Ne vem, če sem na mesečni ravni gorski tek treniral deset odstotkov. Morda je bilo treninga gorskega teka pozneje, ko sem tekel na gorskih maratonih in trail tekih, malo več, sicer pa sem vedno dajal poudarek na krosih in veliko treniral tudi na stadionih.

Ste najboljši slovenski gorski tekač v zgodovini. Kaj vam to pomeni?
Ko zdaj gledam nazaj, vedno bolj cenim, kaj mi je uspelo. Ko si v športu in si aktiven, gredo stvari hitro mimo. Danes si svetovni prvak, nekaj dni se govori o tem, potem pa so pred tabo že novi izzivi in treniraš naprej. Ko zdaj spremljam tekme po televiziji, se spomnim, da sem nekoč na najvišji ravni tekel tudi jaz. Kar obul bi športne copate in se vrnil nazaj.

Ponosen sem na to, kar sem dosegel. Edini grenak priokus je to, da nikoli nisem okusil olimpijskih iger. Gorskega teka na žalost ni na sporedu olimpijskih iger. Če bi bil, bi zagotovo okusil tudi ta največji športni dogodek. Bil bi v vrhu, morda bi prišel tudi do olimpijske medalje, kar bi verjetno spremenilo marsikaj. Zagotovo tudi finančno sliko.

Verjetno z gorskim tekom prav veliko denarja niste zaslužili?
Ne, zagotovo si z gorskim tekom nisem mogel zagotoviti neke finančne varnosti, se pa moram zahvaliti Ministrstvu za notranje zadeve in odboru za gorske teke, predvsem Tomu Šarfu, ki je veliko pripomogel k temu, da so me zaposlili kot vrhunskega športnika. Dolgo časa, osem ali devet let, sem bil zaposlen tam.

To je bilo super. Plača sicer ni bila visoka, a tekla mi je delovna doba. Vse, kar sem dobil, je bilo dobrodošlo. Sploh v gorskem teku, v katerem ni prav veliko denarja. Ob kakšnih večjih tekmah je bilo nekaj finančne stimulacije, na nekaterih tekmah si dobil tudi denarno nagrado, a to niso bile vsote, s katerimi bi si sezidal hišo ali ustvaril kaj večjega.

Olimpijske sanje ste lovili tudi na cesti, v maratonu, in jim bili precej blizu, mar ne?
Da, za London 2012 sem imel B-normo, ampak ker je imel Primož Kobe A-normo, je tam tekel on, kar je razumljivo. Leta 2016 sem lovil tudi normo za olimpijske igre v Riu de Janeiru in se ji približal na minuto. Na maratonu v Linzu sem želel napasti normo, bil sem v dobri formi, a sem imel smolo, saj sem stopil v jamo na cesti in se poškodoval, tako da teka nisem mogel nadaljevati.

Imate vse medalje in priznanja, ki ste jih dobili, doma razstavljene na vidnem mestu? Človek, ko vstopi v vašo hišo, takoj ugotovi, da ste bili nekoč vrhunski športnik?

Niti ne. Imam jih pospravljene, ne ravno v škatlah. Točno vem, kako, kje in kaj imam shranjeno, stvari, ki mi veliko pomenijo, in čakam na to, da jih postavim na vidnejše mesto, a mi za zdaj še ni uspelo. Nisem si še vzel časa, da to uredim.

Po koncu kariere se je hitro začelo dogajati – služba in otroci – po vseh teh letih treningov in tekmovanj sem se malce izklopil od gorskih tekov, kar mi je zelo ustrezalo, potem pa gredo leta kar mimo in pozabiš, a bom to enkrat zagotovo uredil.

Kaj pa so vam gorski teki dali?

Predvsem vztrajnost in potrpežljivost. Skozi kariero sem vedno vozil po dveh tirih. Tudi danes raje kakšno stvar pustim, da se malo “skuha”, je ne pozabim, ampak počakam na pravi trenutek, da jo uredim. V gorskih tekih, sploh v maratonih, si se moral znati poslušati in v določenem trenutku narediti korak nazaj, potem pa, ko si začutil pravi trenutek, pritisniti na plin. To mi tudi danes pride prav. V poslu in v vsakdanjem življenju.

Vaš najlepši in najslabši spomin iz kariere gorskega tekača?
Najlepši spomin je zagotovo naslov svetovnega prvaka v Podbrdu, zmaga na domači tekmi. Veliko pa mi pomeni tudi prva članska medalja v gorskem maratonu v Angliji. Takrat se sploh nisem pripravljal za gorski maraton, potem pa sem bil presenetljivo tretji.

Najslabši spomin? Svetovno prvenstvo na Veliki planini leta 2010. Dva meseca pred prvenstvom sem se na pripravah na Pokljuki zastrupil z vodo, do prvenstva nisem prišel k sebi in na njem nastopil povsem iztrošen. Od te tekme sem pričakoval res veliko, potem pa se mi je zgodilo, kar se mi je, in sem bil daleč od vrha.

Kaj mora imeti vrhunski gorski tekač?
Če želiš biti vrhunski, je pomembno vse. Hitrost, moč, mentalna pripravljenost. Sam sem bil za gorskega tekača zelo hiter. Polmaraton sem pretekel v času 1:04, moj maratonski osebni rekord je 2:17, kar je za gorskega tekača nadpovprečno, zato mi tek ni predstavljal velikega napora.

Hitrost je v gorskem teku zagotovo pomembna in v zadnjem času vse bolj prihaja v ospredje. Seveda je pomembna tudi moč, a sam v fitnesu vaj za moč praktično nisem delal. Moč sem krepil z delom na kmetiji.

Tudi mentalna pripravljenost je pomembna, a ob predpogoju, da si tudi fizično zelo dobro pripravljen. Če želiš biti v vrhu, moraš biti dober na vseh področjih. V vzdržljivostnih tekih, v gorah toliko bolj, moraš biti sposoben prenašati bolečino.

Se da to sposobnost natrenirati ali je to nekaj, kar imaš ali nimaš?
Delno se to zagotovo da natrenirati, nekaj je v genetiki, nekaj pa tudi v tem, kako si odraščal. Jaz sem že kot otrok prehodil veliko. Pogosto smo bili na očetovi kmetiji, kjer sem cele dneve hodil po neravnih površinah. Mislim, da se to zapiše v tebe.

Podobno je s kenijskimi tekači. Ko mi začnemo tekmovati, imajo oni za sabo že toliko kilometrov, da jih ne ulovimo v desetih letih. To je baza, ki jo težko dobiš, če se pri 15 letih odločiš, da boš začel trenirati, oni pa tečejo že od malih nog.

Veliko je odvisno tudi od psihofizične povezave. Včasih si lahko dobro pripravljen, ampak če v glavi nisi pravi, ti to ne pomaga – in obratno. Za vrhunski rezultat moraš imeti oboje.

Gorski tek poteka v čudoviti kulisi. Lahko tekači med tekom uživate v lepoti narave, ki vas obkroža?
Naravo občuduješ predvsem takrat, ko se vračaš v dolino. Med tekmo si osredotočen na tek in pot. Moraš gledati pod noge, zato težko opazuješ, kaj je okoli tebe.

Dobro, če greš na kakšno manjšo, nepomembno tekmo, si lahko privoščiš tudi to, a sam sem predvsem v zadnjih letih tekel le na pomembnih tekmah.

Ta želja je zato še vedno prisotna. Rad bi vse proge, po katerih sem tekel, enkrat v miru prehodil in si ogledal prečudovito naravo, ki me je takrat obkrožala, pa se je nisem mogel naužiti.

Kako pa so bili v času kariere videti vaši treningi?
Spomladi sem se vedno pripravljal na ravninski maraton. Delal sem daljše intervale in nabiral kilometre. Januarja, februarja, marca, nekaj tudi v aprilu sem nabiral kilometre in spomladi odtekel kak maraton. Potem sem se osredotočil na gorske teke. Delal sem specialne teke, intervale v klance.

Poleti sem delal več na hitrosti in intervalih v klanec. V poletnem in jesenskem času sem unovčil bazo iz zimskega obdobja. Več ali manj sem imel 13 treningov na teden – dvakrat na dan in enega daljšega v nedeljo. Naredil sem več ciklov po tri tedne udarnih treningov, v četrtem tednu pa malo popustil.

Povejte kaj še o razvoju gorskega teka v Sloveniji. Kako ste ga videli oziroma ga vidite?
Slovenci smo v gorskem teku zagotovo pustili pečat in ga puščamo. Tako rezultatsko kot organizacijsko in nenazadnje tudi funkcionarsko – Tomo Šarf je bil predsednik krovne svetovne organizacije gorskega teka. Gostili smo velika tekmovanja, tekme svetovnega pokala in se vedno izkazali.

Zagotovo smo Slovenci zaznamovali gorski tek. Pogrešam pa to, da bi se malo bolje prilagodili situaciji na tem področju, ki se spreminja. Klasičen gorski tek se izgublja, v porastu so trail teki. Malo smo ostali v ozadju, morali bi se bolj prilagoditi trendom. Upam, da se bo to spremenilo in bomo pri tem pomagali tudi gorski tekači oziroma ljudje, ki smo bili v tem športu.

Letos bo Slovenija gostila še eno veliko tekmovanje. V Kamniku in na Veliki planini bo junija evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih. Boste prišli?
Načrtujem, da bom prišel z družino in bomo navijali. Morda se pridružim tudi kot prostovoljec. Vsekakor pridemo pogledat. Gorskemu teku sledim, saj me to zanima. Spremljam rezultate, poznam naše tekmovalce. Zagotovo bom, če se ne zgodi kaj nepredvidljivega, prišel tudi na Veliko planino.

So vas kot legendo slovenskega gorskega teka na tekmovanje povabili z Atletske zveze Slovenije?
Za zdaj me ni nihče povabil. Če me bodo, super. Če ne, nič hudega. Nikomur ne bom zameril. Z veseljem bom v vsakem primeru prišel. Ko je tako velika tekma na domačih tleh, se spodobi, da pridem.

Evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih Kamnik 2026 bo na sporedu od 5. do 7. junija.

“Škoda, da nisem mogel na OI, lahko bi dobil medaljo”

“Škoda, da nisem mogel na OI, lahko bi dobil medaljo”

Kakšno je tvoje mnenje o tem?